Reševanje video vsebine
Pred desetimi leti sva z možem dobila prvo deklico, pred osmimi drugo. Tako kot vsi starši sva bila vzhičena in sva na video kamero posnela vse posebne in zanimive trenutke – od prvih korakov in rojstnih dni, do prvega dne v vrtcu in prvega dne v šoli. Vedno sva bila prepričana, da bodo ti posnetki nekaj posebnega, ko dekleti odrasteta, midva pa osiviva – spominjali nas bodo na naša najlepša leta.Mož je vse posnetke s kamere redno prenašal na računalnik in jih tudi zmontiral, da so bili bolj urejeni in smiselni. Naredili smo sicer nekaj kopij na DVDje, da smo dali kak filmček kdaj tudi babicam, to pa je bilo vse.
Ker se je kamera pred nekaj leti pokvarila, sva pričela kratke filmčke snemati kar vsak na svoj mobilni telefon, kjer so tudi ostali – razen tistih nekaj posnetkov, ki sva jih prenesla na youtube. Starih filmov pa nisva nikoli spravila na drug medij ali na medmrežje. In ko je stari računalnik, ki je vmes tudi že dobil novejšega naslednika, odpovedal, sva se zavedla, da so na njem prav vsi stari posnetki – in da jih večine nimava nikjer drugje!
Računalnik sva tako nesla v popravilo, a nama je lokalni »doktor« za računalnike povedal, da je reševanje video vsebine včasih nemogoče, če je disk hudo poškodovan. Držala sva pesti, da bi mu uspelo, vendar ni bilo sreče. Povprašal naju je, ali se strinjava, da pošlje disk k podjetju, ki precej bolj obvlada reševanje video vsebine, in seveda sva se strinjala. Da bi le spet imela posnetke prvih korakov in pihanja svečk …
Čez nekaj dni se nama je javil in povedal, da so video posnetki rešeni, poleg njih pa še marsikaj drugega – kot se je izkazalo, sva imela na računalniku tudi različne fotografije, zapiske in podobno. Vse skupaj so nama že naložili na strežnik, s katerega lahko vsebine shraniva na svoj novi računalnik ali zunanji disk, prav tako pa so nama priporočili, naj poskrbiva tudi za hrambo drugje – na zasebnih omrežjih, namenjenih prav shranjevanju podatkov, ali pa tudi v fizični obliki, torej na ključkih, diskih, DVD-jih. Z možem sva se odločila, da odpreva kar velik spletni »hranilnik«, v katerega bova naložila vse posnetke in slike. Tako se ne bodo izgubili, poleg tega pa jih bova takrat, ko bova želela kakšno stvar deliti z drugimi, tudi brez težav delila – z omogočanjem dostopa do posamezne vsebine. Sicer pa ostajajo posnetki na varnem oziroma je dostop do njih onemogočen, kajti nenazadnje je treba na spletu vedno paziti, da ohraniš primerno mejo zasebnosti.
Vas zanima kako lahko izgubljene slike s telefona čimprej dobite nazaj? Potem si preberite naš članek na to temo.
