Kako mladostniška bulimija vpliva na prehrambne navade v starosti
Kazalo strani:
Motnje hranjenja so zapletene
Motnje hranjenja, kot je bulimija, so prepletene iz bioloških, socialnih in psiholoških dejavnikov. Velikokrat so motnje prepozno zaznane, saj starši menijo, da je prenajedanje posledica odraščanja. Velikokrat ne prepoznajo globljih težav in problemov z odnosom s hrano.
Fizični pokazatelji motnje
Med fizične pokazatelje motnje uvrščamo:
- Ponavljajoči vzorec prenajedanja, kateremu hitro sledi bruhanje,
- Pretirana uporaba in zloraba odvajalnih sredstev,
- Pogosto tehtanje in beleženje teže,
- Različne vrste drugih zasvojenosti.
Psihološki pokazatelji motnje
Med psihološke pokazatelje motnje pa uvrščamo:
- Depresijo,
- Tesnobo,
- Občutek sramu in gnusa,
- Jezo,
- Napetost in krivdo,
- Pretiran strah,
- Druge osebnostne motnje.
Nadzor nad telesom
Pri obeh vrstah duševne motnje gre za delni nadzor nad telesom. Oboleli z anoreksijo skuša nadzorovati svoje telo do te mere, da ve koliko bo pridobil teže s posameznim obrokom. Redno spremlja izločanje, da vidi, ali je telo dovolj predelalo hrano ali ne. Z nadzorom nad telesom dejansko želijo pridobiti nadzor nad svojim življenjem. V kolikor je vaš otrok doživel kakšno travmo, je smiselno, da podrobno spremljate tudi njegove prehrambne navade. S pomočjo psihoterapije namreč dobi dovolj močna orodja za zdravo spoprijemanje z vsakodnevnimi težavami. Tako pride do rešitve svoje stiske sam, brez zlorabe zdravil ali odvajal. Pridobi tudi boljšo samopodobo, kar je pomembno tudi za kasnejše partnerske odnose.
Zdravljenje
Tako anoreksija, kot tudi druge duševne bolezni potrebujejo psihoterapevtski pristop. Potrebnega je veliko pogovora v varnem okolju z osebo, ki ji oboleli zaupa. V primeru šibkega obolenja je dovolj samo pogovor. V kolikor pa je zadeva že dlje časa aktualna pa je potrebna kombinacija pogovora s psihoterapevtom in jemanja zdravil. Pri močnem obolenju pa je velikokrat potrebno tudi jemanje antidepresivov in pomirjeval. Na ta način se omeji občutek strahu. Pomemben je tudi občutek sprejetosti s strani družine. Družinski psihoterapevt tako svetuje, da ga obiščejo tekom zdravljenja tudi drugi člani družine.
