Šola jahanja
Zabava admin  

Šola jahanja – in domače priprave

Hči je bila že od malih nog navdušena nad konji, zato sem se odločila, da ji bom takoj, ko bo mogoče, poiskala kakšen tečaj, kjer se bo lahko naučila več o konjih in tudi jahala. Šola jahanja pa zanjo seveda ni bila primerna takoj – kljub temu, da so deklice velike ljubiteljice konjev že v predšolskem obdobju, da ves čas gledajo risanke s konjički in podobno, so za dejanski stik s konji oziroma za jahanje še nekoliko majhne.

Tako so tudi meni povedali, da šola jahanja še ni primerna in naj počakam.
Najprej sem si rekla, da že vedo. Hči je še naprej jezdila konje na prireditvah in sejmih, kjer so otroke posadili na kakšnega vranca in jih vodili v krogu. Potem pa sem si rekla, da morda pravi tečaj res še ni zanjo, lahko pa se vsaj druži s konji in se o njih uči. Ker živimo nekoliko izven mesta in ima tašča tudi kozi, ki sta v manjšem hlevu, sem jo začela pregovarjati, da bi v njem bivala še ena žival. Ne konj, temveč poni. In tašča se je na srečo takoj strinjala.

Šola jahanja

V hlevčku smo torej vse pripravili in lepega dne je hči ob prihodu iz vrtca pri babici čakal presenečenje – samička ponija! Ne glede na to, da ni šlo za mlado, temveč za že odraslo žival, ki je že imela svoje ime, ji je hči seveda izbrala ime po svoje. Po zgledu risanke o ponijih je postala Rainbow.
Ker sama o vzrejanju živali nimam prav nič znanja, je »šefica za konje« seveda postala tašča, ki je nekoč živela na večji kmetiji, kjer so imeli poleg goveda tudi konja. In hči se je pričela učiti osnov.

Kako pravilno pristopiti k poniju, kako je treba skrbeti za njegovo čistočo in nego, prehrano in podobno. Res je bila vztrajna in poni je postal gotovo ena najbolj oboževanih živali daleč naokoli – kadar koli je imela čas, je šla do hlevčka in se ukvarjala z njim, celo pravljice mu je pripovedovala in pela pesmice. Kadar je bil popoldne ali ob koncih tedna čas, sta seveda s taščo ponija tudi osedlali in tako je lahko hči na hrbtu svojega »mavričnega« ponija jezdila po vrtu (ki smo ga v ta namen tudi ogradili).

Seveda hči še vedno sanja o tem, da bi jezdila prave, velike konje, in komaj čaka, da bo dovolj velika, da jo bo šola jahanja vendarle sprejela. In gotovo ji bo šlo učenje odlično od rok, saj smo sedaj že spoznali, da navdušenje nad konji ni bilo nobena muha enodnevnica, temveč ima hči dejansko tako smisel kot voljo za delo s konji. Naučila se je že toliko, da se včasih tudi sama kar čudim, od kje toliko ve – pa pravi, da ji nekaj pove babica, nekaj ji babi prebere iz knjig, da ji tudi stric veterinar pove veliko zanimivega … Očitno se hči pridno uči in nabira izkušnje – ko bo prišla v šolo jahanja bo tako gotovo vedela marsikaj, kar ji bo tudi tam prišlo zelo prav.

Iz iste kategorije: